Z električnega vidika so zahteve za najmanjšo plazilno pot povezane z napetostjo med dvema prevodnima deloma, indeksom odpornosti proti puščanju izolacijskega materiala in stopnjo onesnaženosti okolja, v katerem se nahaja električni aparat.
Najmanjša plazilna razdalja je omejena, da se prepreči plazenje med dvema prevodnikoma zaradi kontaminantov, ki se lahko pojavijo na površini izolacijskega materiala.
Za uporabo plazilne poti mora biti najkrajša izolacijska razdalja med obema vodnikoma pod napetostjo, ki ju je treba namestiti, večja od najmanjše dovoljene plazilne poti.
Pri določanju električnih razdalj in plazilnih poti je treba upoštevati različne pogoje uporabe in okoljske dejavnike, kot so nazivna napetost, pogoji onesnaženosti, izolacijski materiali, oblika površine, lokacija in smer ter dolžina časa za vzdržljivost napetosti. Napredna oprema in standardi izdelkov vključujejo to določeno vrednost.
Natančneje, pod različnimi pogoji uporabe se zaradi električne polarizacije izolacijskega materiala okoli prevodnika izolacijski material naelektri. Polmer tega naelektrenega območja (če je prevodnik krožen, je naelektreno območje obročasto) je plazilna pot. Velikost plazilne poti je neposredno povezana z delovno napetostjo, izolacijskimi materiali itd. Hkrati upoštevajte, da bodo vplivala tudi različna okolja uporabe, kot so zračni tlak, onesnaženost itd.
Lezna pot in električna zračnost sta dva različna pojma.
Velikost električne reže je odvisna od konične vrednosti obratovalne napetosti, nanjo pa ima večji vpliv prenapetostna stopnja električnega omrežja. Dolžina plazilne poti je odvisna od efektivne vrednosti delovne napetosti, večji vpliv nanjo pa ima vrednost CTI izolacijskega materiala. Oba pogoja morata biti izpolnjena hkrati, tako da po definiciji plazna pot ne more biti kadar koli manjša od električne zračnosti. Seveda je za dva naelektrena predmeta običajno nemogoče načrtovati, da bi bila plazilna pot manjša od električne vrzeli.